Menim, da je moja hči v generaciji 2007 ena izmed bolj perspektivnih igralk, kar potrjujejo tudi njene predstave in minutaža v klubu. Kljub temu nikoli ni dobila priložnosti zaigrati za reprezentanco z državnim grbom. Podobno velja tudi za nekatere druge igralke iz klubov, kot sta ŽNK Krim in ŽNK Primorje, ki bi si glede na svoj trud, znanje in razvoj to priložnost po mojem mnenju zaslužile.
Moja hči je danes že izven selekcijskega sistema dekliškega nogometa, vendar kot starš še vedno spremljam dogajanje in se sprašujem, ali se pri izboru igralk in vpoklicih še vedno pojavljajo podobne težave, kot so se v preteklosti.
Prihodnost dekliškega nogometa v Sloveniji se po mojem mnenju nahaja na pomembni prelomnici. Potreben je miren in strokoven razmislek o tem, kako naprej. K temu kličejo rezultati, odnosi znotraj ekip, način dela in posledice, ki jih lahko takšni procesi pustijo na igralkah. Zato se postavlja vprašanje, ali je glede na rezultate in razvoj dekliškega nogometa napočil čas za širšo strokovno analizo dela selektorskega kadra reprezentanc U15, U17 in U19.
Ne gre zgolj za rezultate, temveč tudi za način izbora igralk, razvoj mladih nogometašic in njihovo dolgoročno športno pot.
Kot starš imam občutek, da bi bilo treba preveriti, ali so bile v nekaterih primerih pri vpoklicih vedno dovolj upoštevane trenutna forma, pripravljenost in tekmovalna minutaža igralk. V zadnjih kvalifikacijskih obdobjih so bile namreč vpoklicane tudi igralke, ki so bile zaradi poškodb dalj časa izven trenažnega procesa, oziroma igralke z zelo omejeno tekmovalno minutažo.
Postavlja se vprašanje, kateri strokovni kriteriji so bili pri takšnih odločitvah uporabljeni in ali so bile pred vpoklicem dovolj upoštevane informacije klubskih trenerjev o dejanski pripravljenosti posameznih igralk. Prav tako se sprašujem, ali so imele vse kakovostne igralke enake možnosti za dokazovanje in ali obstajajo igralke, ki so zaradi določenih okoliščin ostale spregledane.
Ker selektorke sodelujejo tudi pri delu znotraj dekliškega nogometnega razreda, se postavlja vprašanje, ali je bilo kdaj opravljeno preverjanje vpliva trenažnega procesa na zdravje igralk, število poškodb in njihovo razpoložljivost za klube.
Zanima me tudi, ali so pri izboru reprezentantk vedno dovolj jasno predstavljeni strokovni kriteriji. Ali so bile pri izboru vedno odločilne kakovost, trenutna forma in razvojni potencial igralk?
Pomembno vprašanje je tudi, kako pogosto selektorke spremljajo tekme klubov, neposredno ocenjujejo igralke in sodelujejo s klubskimi trenerji pri spremljanju njihovega razvoja. Kot starš se sprašujem, ali imajo vse igralke, ne glede na klub ali okolje, v katerem trenirajo, enake možnosti za preboj v reprezentanco.
