Neli Hofman: Nogomet, ki ne podarja, ampak uči vztrajnosti
Nogomet ni nikoli le igra enajstih proti enajstim na zelenem pravokotniku. Je arhitektura značaja, zgrajena na odpovedovanjih, ki jih večina opazi šele takrat, ko se pod lučmi stadiona zasveti pokal. Za Neli Hofman so bili ti temelji postavljeni zgodaj, med vonjem po travi, kjer je oče igral glavno vlogo, in neskončnimi vožnjami na treninge, kjer je mama tiho podpirala sanje, ki so postajale vse glasnejše. Od prvih korakov med fantovskimi ekipami do odločilnih trenutkov v ligi prvakinj, njena pot ni bila ravna črta, temveč iskanje ravnovesja med ambicijo in notranjim mirom.
Ko danes opazuješ Neli, ne vidiš le napadalke, ki išče prazen prostor.Prehod iz soboške Mure v ljubljansko Olimpijo in nato vrnitev v štajersko prestolnico ni bil le logističen premik zaradi študija; bil je proces zorenja osebe, ki ve, da se prava vrednost nogometa skriva v prijateljstvih, ki ostanejo, ko se ugasnejo reflektorji.
V svetu, kjer moški nogomet narekuje tempo s svojo masovnostjo, Neli prinaša tisto, kar igri pogosto manjka – pristno sproščenost in neusahljivo energijo učiteljice, ki se ne boji skoka s padalom ali izzivov v delu z otroki s posebnimi potrebami. To je zgodba o nogometašici, ki je skozi disciplino zgradila trdo kožo, a v svojem bistvu ostala preprosto dekle, ki ga je še vedno mogoče podkupiti z dobro kavo.
Predvsem moj ati, saj je bil tudi on nogometaš. Na treninge pa me je največ vozila moja mami.
Kaj vas je pri nogometu kot deklico najbolj vleklo – tekmovanje, družba, goli ali preprosto občutek, da ste na igrišču najbolj svoja?
Na začetku predvsem družba in gibanje. Potem pa občutek, da sem del ekipe, tekmovanje in dober občutek ob zadetku gola.
Ste bili že kot mlajša igralka izrazita napadalka ali se je vaša pozicija skozi leta spreminjala?
Že od nekdaj sem bila bolj v napadu. Preizkusila sem se tudi v obrambi, ampak hitro ugotovila, da to ni zame.
Kdaj ste prvič začutili, da bi nogomet lahko postal nekaj več kot samo hobi?
Ko sem začela vse druge stvari prilagajati nogometu in ne obratno.
Ste se morali na začetku zaradi nogometa komu dokazovati?
Seveda. Nogomet sem začela igrati pri sedmih letih s fanti, kjer sem se morala vsak dan dokazovati za svoje mesto. Pa tudi sebi, da sem se prepričala, da spadam v nogomet, ker sem na začetku poleg nogometa hodila še na plavanje, ples in jahanje.
Kdo je bil človek, ki je v vas kot mladi igralki najbolj verjel?
Težko izpostavim samo eno osebo, celotna družina mi je stala ob strani, me podpirala in verjela vame, da lahko uspem.
Kaj ste morali zaradi nogometa kot mladi največkrat postaviti na stran?
Ob koncih tedna smo imeli tekme, zato se velikokrat nisem mogla udeležiti različnih druženj s sorodniki in prijatelji. Poleti smo imeli priprave, zato sem velikokrat izpustila dopust in morje. Kljub odrekanju pa ne bi spremenila ničesar.
Kaj vas je pri prehodu v članski nogomet najbolj presenetilo?
Hitrost igre se je zvišala, treningi so postali fizično in psihično zahtevnejši, več je bilo taktične igre in sodelovanja. Predvsem pa sem spoznala, kako pomemben je ekipni duh za uspeh ekipe.
Ste bili kot mlada igralka samozavestni ali ste potrebovali čas, da ste verjeli, da lahko spadate med članice?
Že po naravi nisem najbolj samozavestna, zato sem potrebovala čas, da sem si upala verjeti vase in postajala bolj samozavestna.
Je bil kdaj trenutek, ko ste resno pomislili, da nogomet morda vendarle ni vaša pot?
Na žalost sem doživela tudi ta trenutek. Zgodilo se je, ko sem začela dvomiti o tem, ali si še želim igrati nogomet, ali še uživam v tem, kar počnem, in ali želim nogometu še vedno posvečati ves svoj čas. Do trenutka, ko sem se to spraševala, me je pripeljalo končevanje fakultete in razmišljanje o prihodnosti; kam želim iti oz. kam se želim usmeriti ter kaj bi rada počela v prihodnosti.
Kaj vam je Mura dala kot nogometašici, česar danes ne bi mogli dobiti nikjer drugje?
Predvsem vztrajnost, potrpežljivost in trdo delo. Pri Muri nobena stvar ni bila podarjena, za vse se je bilo treba potruditi in vztrajati.
Ko pomislite na obdobje v Muri – kateri spomin se vam najprej pojavi pred očmi?
Sezona 2023/2024. Eden izmed najlepših spominov pa mi bo ostal finale pokala 24. 5. 2024, ko smo igrale v Stožicah proti Ljubljani. Spominjam se ga zato, ker je celotna ekipa takrat dihala kot eno, suvereno smo zmagale, na tekmo pa so me prišli spodbujat moji prijatelji z velikim transparentom, kar mi je pomenilo največ na svetu. Po tekmi je sledilo najprej klubsko druženje ob proslavitvi naslova, potem pa smo šli praznovat še moj rojstni dan.
Potem je prišla Olimpija. Kaj ste takrat iskali – nov izziv, spremembo okolja ali predvsem nov dokaz sebi?
Za Olimpijo sem se odločila zato, ker v Muri nismo našli skupnega jezika, zato je bil čas za spremembo. V tistem trenutku mi je Olimpija ponudila vse, kar sem iskala. Zaradi fakultete sem živela v Ljubljani, logistično mi je bilo dosti lažje. Želela sem si tudi spremembo okolja in iskala nove izzive za dokazovanje in napredovanje.
Kako zelo se je Neli Hofman kot oseba in nogometašica spremenila med Muro in Olimpijo?
Predvsem sem zrasla kot oseba. Ugotovila sem, da v življenju ni samo nogomet, da so še druge stvari, v katerih uživam in ki jih želim početi.
Če bi morali iz obdobja pri Muri in Olimpiji izbrati po eno stvar, ki jo boste za vedno odnesli s sabo – kaj bi izbrali?
Pri Muri bi izbrala igranje v ligi prvakinj, pri Olimpiji pa trenutek, ko smo šle na zimski turnir malega nogometa v Črno goro.
Zakaj ŽN Maribor Malečnik? Kaj je bilo tisto, kar vas je prepričalo?
Uživam v tem okolju, kjer lahko svoje izkušnje prenesem na mlade igralke. Kjer lahko pridobivam znanje od trenerja in ekipe, saj si v prihodnosti tudi sama želim postati trenerka in voditi neko ekipo. Kljub končevanju fakultete in drugim prioritetam sem si še vedno želela igrati nogomet, vendar ne več na najvišjem nivoju. Maribor pa mi je ponudil vse, kar sem iskala v tem obdobju »iskanja sebe«.
Ste v Maribor prišli bolj po nekaj novega ali po nekaj, kar ste čutili, da vam je v tistem trenutku manjkalo?
Prišla sem, ker mi je v tistem trenutku to manjkalo, in dobila sem vse, kar sem iskala. Nazaj sem začela uživati v nogometu, si upati, biti samozavestna in sproščena na igrišču.
Kaj je pri letošnji ekipi nekaj, česar se kot igralka najbolj veselite?
Predvsem videti napredek, ki ga je ekipa naredila lansko leto in ga nadaljuje letos. Punce so mlade, pridobivajo izkušnje in se učijo iz dneva v dan. Prav tako pa se tudi jaz od njih marsikaj naučim.
In kje vidite največ prostora za napredek?
Največ prostora za napredek vidim še v izboljšanju tehničnega znanja ekipe.
Kakšen je cilj Maribora, če odmislimo tisto klasično »iz tekme v tekmo«? Kaj si zares želite doseči?
Želimo si predvsem čim več različnih tekem, kjer punce pridobivajo izkušnje. Želimo si ohraniti mesto na sredini lestvice in z dobrim delom prepričati še kakšno punco, da se nam pridruži. Želimo razvijati mlade igralke v okolju brez pritiska, kjer ima vsaka enake možnosti, da se izkaže po svojih najboljših močeh.
Imate tudi vi osebni cilj, ki si ga letos želite obvezno izpolniti?
V nogometu si želim čim bolje odigrati prvenstvo in pomagati ekipi, da še bolj zraste in pridobi čim več izkušenj. Moj osebni cilj pa je, da v letu 2026/2027 magistriram.
Se kot napadalka bolj obremenjujete s številom zadetkov ali vas bolj zanima, kako ste odigrali tekmo?
Bolj me zanima, kako sem odigrala tekmo in pripomogla kot igralka k uspehu ali neuspehu ekipe.
Kaj je ena stvar, ki jo moški nogomet ima, pa bi si želeli, da bi jo imel tudi ženski? In obratno?
Moški nogomet ima veliko bazo igralcev in zato več zanimivih, izenačenih tekem. Zanimivo bi bilo, če bi bilo pri puncah enako, saj bi s tem verjetno privabili tudi več gledalcev. Ženski nogomet pa ima več sproščenosti med ekipami, manj »sovražnikov« in več prijateljstev po tekmi in zunaj igrišča, ne glede na ekipo, v kateri igraš.
Ko se konča trening in se zaprejo vrata garderobe – kakšna je Neli Hofman?
Sem nasmejana, družabna, iskrena in energična oseba. Pomembno mi je, da se ljudje okoli mene počutijo dobro. Cenim komunikacijo in odkrite odnose. Znam pa biti tudi precej tekmovalna in trmasta. Sem preprosta oseba, ki jo je mogoče podkupiti s kavo.
Kako je videti vaš idealen prost dan? Ste človek, ki si napolni baterije med ljudmi, ali potrebujete predvsem nekaj ur miru in zase?
Sem oseba, ki potrebuje oboje. Rada imam svoj mir in čas zase, ko zjutraj brez hitenja pojem dober zajtrk, spijem kavo, grem na sprehod, si skuham kosilo in pogledam kaj na televiziji. Uživam pa tudi v bolj aktivnih prostih dneh, ko grem s prijatelji ali družino na morje, v hribe, pozimi smučat ali odkrivat nove poti s kolesi. Rada grem tudi na kakšen koncert ali zvečer v mesto na pijačo.
Imate kakšen hobi ali zanimanje, ki ga ljudje ob vas verjetno ne bi pričakovali?
Sem učiteljica smučanja.
Katera je najbolj impulzivna oziroma spontana odločitev, ki ste jo sprejeli in se je na koncu izkazala za eno boljših?
Skok s padalom. Zelo dolgo sem si želela to narediti, saj sem oseba, ki obožuje adrenalin. Kljub pogumu pa me je malenkost zaskrbelo, preden sem skočila iz letala, ampak se je na koncu izkazalo za najboljši občutek, kar sem jih doživela.
Koliko prostora je v vašem življenju poleg nogometa – študij, služba, delo, kakšni drugi načrti?
Prostora je kar veliko, saj si znam zelo dobro razporediti čas in prioritete za vse, kar počnem, in za ljudi, s katerimi se družim. Trenutno končujem fakulteto za šport, manjka mi samo še magistrska naloga. Poleg treningov opravljam še različna dela. Poleti grem z otroki v šolo v naravi kot učiteljica plavanja, sem pomočnica vzgojiteljice v vrtcu in delam na zunanjih trampolinih. Pozimi pa učim smučanje.
Če bi vam nekdo jutri vzel nogomet – brez možnosti, da bi ga še kdaj igrali – kdo bi ostal? Kdo ste vi brez nogometa?
Sem bodoča učiteljica športne vzgoje in učiteljica smučanja z veliko mero ljubezni do otrok. Vidim se v delu z otroki, najraje z otroki s posebnimi potrebami. Obožujem kakršen koli šport in se rada preizkušam v novih stvareh.
Za konec pa nekaj čisto vašega: za kaj bi se morali zahvaliti nogometu – in za kaj bi se morali zahvaliti sebi?
Nogometu se moram zahvaliti za vso disciplino, ki mi jo je dal skozi leta. Naučil me je potrpežljivosti, vztrajnosti, tega, da ne obupam, ter poslušanja sebe in drugih. Dal mi je ogromno prijateljic, s katerimi sem preživljala vsakodnevne treninge. Sebi pa bi se morala zahvaliti za trdo kožo, ki sem jo dobila pri nogometu, tako fizično kot psihično. Od prenašanja vseh pritiskov in naporov na treningu do iskrenih nasmehov.
