V nogometu so poti redko ravne. Nekateri v njem ostanejo kot igralci, drugi se po koncu kariere preselijo na drugo stran igrišča in začnejo svojo zgodbo pisati kot trenerji. Marko Jordan je eden tistih, ki je nogomet najprej spoznal skozi igro, tekmovalnost in reprezentančni dres, danes pa svoje izkušnje prenaša na mlade nogometašice. Njegova trenerska pot ga je vodila tudi do ŽNK Olimpija, kjer je v pretekli sezoni vodil člansko ekipo. Izkušnja v klubu z visokimi ambicijami mu je prinesla lepe trenutke, pa tudi lekcije, ki jih danes ne skriva. »Ne zaupaj slepo,« je njegov kratek odgovor na vprašanje, kaj je največja stvar, ki jo je odnesel iz tega obdobja. Danes je pred njim drugačen izziv. Prevzel je Žalec Trbovlje, zelo mlado ekipo, ki se je šele lani prvič podala v članski nogomet. Brez osvojene točke v prvi sezoni je cilj jasen – predvsem zgraditi samozavest, povečati število igralk in dokazati, da se lahko z delom, vztrajnostjo in vero vase pride do napredka. O svoji poti, delu z nogometašicami, Olimpiji, novem izzivu in tudi človeku zunaj nogometnih igrišč je spregovoril odkrito in brez ovinkarjenja.
Če se vrneva čisto na začetek – kakšen je bil Marko Jordan kot otrok in kakšno mesto je imel nogomet v vašem odraščanju?
Bil sem trmast in borben ter sem živel za nogomet. Vedno sem ga igral s srcem in veseljem.
Se spomnite trenutka, ko ste prvič začutili, da nogomet za vas ni več samo igra, ampak bi lahko postal nekaj več?
Da. Vpoklic v reprezentanco je bil trenutek, ko sem prvič pomislil, da bi iz nogometa lahko nastalo nekaj več.
Kaj ste skozi svojo igralsko kariero odnesli s seboj in kaj od tega danes najpogosteje uporabljate pri delu trenerja?
Predvsem spoštovanje, doslednost, natančnost in disciplino.
Kdaj se je v vas prvič pojavila želja, da bi stopili na drugo stran igrišča in postali trener?
Šele precej let pozneje, po koncu profesionalne igralske kariere. Svojo trenersko pot sem začel pri NK Brinje, kjer sem prevzel mladince.
Je bila odločitev za trenersko delo načrtovana ali ste se v to vlogo znašli bolj spontano?
Bolj spontano. Takratni predsednik NK Brinje me je povabil, da se pridružim trenerskemu delu.
Kakšen trener ste si predstavljali, da boste na začetku svoje poti, in kakšen trener ste danes?
Vedno sem si želel biti predan svojemu delu. To me spremlja še danes.
Od dela z dekleti do ženskega nogometa
Posebno poglavje vaše trenerske poti je odločitev za delo v ženskem nogometu. Kako je sploh prišlo do tega?
Že v okviru ONŠ sem imel skupino deklic. Potem pa me je spremljanje moje pastorke Maše Osojnik in hčerke Zoje še bolj približalo ženskemu nogometu. Obe sem tudi individualno treniral. Maša je ostala v nogometu, Zoja pa se je pozneje preusmerila v atletiko.
Ste imeli pred vstopom v ženski nogomet kakšne predsodke ali predstave, ki so se kasneje izkazale za napačne?
Niti ne.
Kaj vas je pri delu z nogometašicami najbolj presenetilo in kaj vas je najbolj pritegnilo?
Presenetila me je občutljivost deklet. Pritegnilo pa me je to, da ko osvojijo določeno prvino, jo znajo včasih celo bolje izkoristiti kot fantje. Pri delu z njimi je potrebnih veliko komunikacije in predvsem poslušanja.
Se po vaših izkušnjah delo trenerja v ženskem nogometu bistveno razlikuje od dela v moškem nogometu?
Težko je primerjati. Razlike so že v sami dinamiki vaj in poteku igre.
Kaj vam je ženski nogomet dal kot trenerju in človeku, česar morda prej niste iskali?
Predvsem to, da moraš biti previden pri dogovarjanju. Veliko je obljub, ki se na koncu ne uresničijo.
Izkušnja pri Olimpiji
Lansko sezono ste vodili Olimpijo. Če danes pogledate nazaj – katera prva misel vam pride na pamet, ko pomislite na to obdobje?
Glede ekipe deklet lahko izrečem same pohvale in imam lepe spomine. Glede uprave pa ne bom izgubljal besed.
Olimpija je klub, pri katerem so pričakovanja vedno visoka. Kako ste vi doživljali pritisk, ki ga prinaša vodenje takšne ekipe?
Sam pritiska nisem doživljal. Bi pa v klubu z visokimi pričakovanji pričakoval dodatno pomoč, predvsem pomočnika trenerja in kondicijskega trenerja. Prav tako klub, kot je ŽNK Olimpija, po mojem mnenju potrebuje GPS-naprave, kamere za snemanje tekem in treningov ter drugo opremo, ki omogoča kakovostnejše delo.
Kaj je bila največja stvar, ki ste se je v času pri Olimpiji naučili – o nogometu, igralkah in predvsem o sebi kot trenerju?
Ne zaupaj slepo.
Je bil v lanski sezoni kakšen trenutek, ko ste si rekli: »To je razlog, zakaj sem trener«?
Da. Ko sem videl, kaj dekleta zmorejo, ko si nekaj resnično želijo, in ko sem jih pri tem lahko motiviral.
In po drugi strani – je bil kakšen trenutek, ki vas je kot trenerja postavil pred posebno težko preizkušnjo?
Da. Predvsem poraz in končno peto mesto, ki nas je oddaljilo od želenega cilja – boja za naslov prvaka.
Če bi danes dobili možnost, da eno stvar iz lanske sezone naredite drugače, kaj bi to bilo?
Ne bi pristal na delo brez pomočnika trenerja in kondicijskega trenerja pri klubu s takšnimi ambicijami, kot jih je imel ŽNK Olimpija.
Kaj vam je Olimpija kljub vsemu dala za nadaljevanje vaše trenerske poti?
Predvsem spoznanje, da lahko s pravo ekipo in željo igralk dosežeš marsikaj.
Po Olimpiji ste sprejeli precej drugačen izziv in prevzeli Žalec Trbovlje. Kaj vas je prepričalo, da ste rekli »da«?
Vodstvo kluba in predvsem želja igralk po napredku.
Žalec Trbovlje je zelo mlada ekipa, ki je lani prvič igrala članski nogomet in sezono končala brez osvojene točke. Kaj ste videli v tej ekipi, da ste v njej prepoznali zanimiv projekt?
Popolnoma drugačen izziv in predvsem željo po napredovanju ekipe.
Kakšen je bil vaš prvi vtis, ko ste prišli v klub in spoznali ekipo?
Preproste, srčne punce z veliko željo po napredku.
Ker gre za zelo mlade igralke brez večjih članskih izkušenj – kaj je pri delu s takšno ekipo največji izziv?
Največji izziv je, da začnejo verjeti same vase in spoznajo, da lahko z delom in rednim treningom zmorejo več.
Kako pomembno je pri takšni ekipi poleg nogometnega znanja graditi tudi samozavest in vero v lastne sposobnosti?
Zelo pomembno.
Lanska sezona brez točk je zagotovo pustila določeno sled. Kako ste se lotili tega, da bi igralke na novo pogledale nase in svoje sposobnosti?
S pogovorom, treningi in motivacijo. Napredek je že viden. Manjka pa nam predvsem število igralk, da bi bili lahko še boljši in konkurenčnejši.
Kaj vas je pri ekipi do zdaj najbolj pozitivno presenetilo?
Želja po napredku. Vztrajajo kljub visokim porazom iz lanske sezone, večina rezultatov pa je letos že boljših.
Kje se trenutno najbolj vidi, da je ekipa še zelo mlada?
Pri samozavesti. Preveč spoštujejo nasprotnice in premalo sebe.
Pri takšni ekipi rezultat ni nujno edino merilo napredka. Kaj bo za vas pokazatelj, da je Žalec Trbovlje v tej sezoni naredil pomemben korak naprej?
Da osvojimo prvo točko oziroma dosežemo prvo zmago.
Če bi vam nekdo ob koncu sezone rekel: »Marko, Žalec Trbovlje je danes precej drugačna ekipa, kot je bila ob vašem prihodu« – kaj bi si želeli, da bi bilo tisto, kar se je najbolj spremenilo?
Želel bi si, da bi se število deklet na treningih in tekmah podvojilo, predvsem pa, da bi začele verjeti vase in postale bolj samozavestne.
Marko Jordan zunaj nogometa
Ko niste trener in ni nogometa – kako najraje preživljate svoj čas? Kaj počnete takrat, ko imate popolnoma prost dan?
Čas preživljam s svojimi najbližjimi, odpeljem se na kakšen oddih in kolesarim.
Koliko prostora ima v vašem življenju poleg nogometa družina, prijatelji in življenje zunaj igrišča?
Manj, kot bi si želel, zato izkoristim vsak prosti trenutek.
Kakšen človek ste zasebno? Se tudi takrat težko odklopite od tekmovalnosti in ambicioznosti ali znate biti povsem drugačni?
Zasebno sem precej umirjen. V družbi ljudi, ki so mi blizu, sem vedno pripravljen pomagati.
Kaj vas v življenju poleg nogometa najbolj veseli oziroma vam daje energijo?
Oddih na morju, smučanje in dobra hrana v dobri družbi.
Obstaja kakšna stvar, ki je ljudje o vas verjetno ne bi pričakovali, če vas poznajo samo kot trenerja?
Obseden sem s pospravljanjem in redom. Moji pravijo, da jim vedno težim s tem. (smeh)
Katere vrednote so vam v življenju najpomembnejše in katere od njih poskušate prenašati tudi na igralke?
Vedno jim pravim, da je šola na prvem mestu, potem nogomet. Pomembno je, da so spoštljive, disciplinirane in predvsem da pomagajo druga drugi. Najpomembneje pa je, da ostanejo prijateljice tudi po koncu nogometne kariere.
Če bi morali za konec intervjuja Marka Jordana opisati brez besed »nogomet« in »trener« – kdo je človek, ki ostane?
Človek, na katerega se lahko zanesejo vsi. Vedno sem pripravljen pomagati – naj bodo to sedanje ali nekdanje igralke, bivši igralci ali prijatelji.
Marko, prišla sva do konca najinega pogovora. Veliko sva govorila o vaši poti, izkušnjah in novih izzivih. Kaj pa je tista misel, s katero bi želeli ta pogovor zaključiti?
Sledi svojim sanjam, ne sanjam drugih. Verjemi vase, uživaj v tem, kar počneš, in počni tisto, kar te zares veseli. Kajti prav tam, kjer najdeš strast, vztrajnost in zadovoljstvo, se začne pot do uspeha.
