Tokrat smo se podali izven slovenskih meja. Pogovarjali smo se z mlado slovensko reprezentantko Kajo Korošec, ki je pred začetkom letošnje sezone zamenjala dres Mure z dresom francoskega prvoligaša Paris FC. Razkriva svojo odločitev za prestop v Francijo in izkušnje pri prilagajanju na nov način igranja ter življenja izven igrišča. Odkrito deli svoje vtise o francoski ligi, trenerki in izzive, s katerimi se sooča.
Kaja, če se premakneva na začetek letošnje sezone, kaj vas je pritegnilo k odločitvi za prestop v Francijo in k Paris FC?
V tistem trenutku moje kariere se je zdelo, da je to pravi korak naprej. Pritegnilo me je dejstvo, da je Paris FC stabilen klub, hkrati pa je francoska liga med močnejšimi v Evropi. Klub me je že dalj časa spremljal, in na koncu je na odločitev vplivalo predvsem to, da so pokazali največjo željo po tem, da me pripeljejo v svojo sredino. Vedela sem, da igrajo kvalifikacije za Ligo prvakinj, in enostavno sem takrat čutila željo po tem višjem nivoju.
Kako je bilo s prvimi treningi, ste naletela na težave s prilagajanjem?
Nogomet na srečo sam po sebi predstavlja univerzalni jezik, in menim, da sem se hitro in dobro prilagodila. Trajalo je kak mesec, da sem se privadila na višjo intenziteto treningov. Življenje v Franciji se bistveno ne razlikuje od življenja v Sloveniji; na srečo imamo trening center v Orlyju, živim blizu in nisem vsakodnevno izpostavljena gneči v prestolnici. Že prej, ko sem igrala v Muri, sem večino časa preživela proč od doma, in čeprav pogrešam družino, to ni nekaj, kar bi me oviralo na nogometni poti.Kateri so bili največji izzivi pri prilagajanju na nov način igranja in taktiko?Predvsem to, da se moraš prilagoditi sistemu nove ekipe. V Paris FC imam zagotovo drugačno vlogo kot sem jo imela v Muri; sem bolj defenzivno usmerjena in manj časa imam žogo pri nogah. Ne bi rekla, da je bil velik izziv, vendar je bilo vseeno treba sprejeti dano vlogo.
Kakšni jezikovni izzivi so se vam postavili pri komuniciranju s soigralkami in trenerko Sandrine Soubeyrand?
Večina soigralk govori angleško, tudi trenerka govori angleško. Klub mi je omogočil ure francoščine, in trenutno delam na tem, da bi v prihodnje lahko komunicirala v njihovem jeziku. Vendar je zaenkrat tudi angleščina dovolj, da nimamo težav s komunikacijo.
Kako bi opisala trenerko Sandrine Soubeyrand in kakšen slog igre želi, da igra njena ekipa?
Vidi se, da je trenerka v preteklosti tudi sama bila zelo dobra igralka. Ima dober odnos z vsemi v ekipi, zelo se trudi za dobro vzdušje in vsem da priložnost. Na vsaki tekmi zahteva, da igramo, tudi v Ligi prvakinj, ko smo se soočili z nasprotnicami, ki so bile na papirju boljše. Želela je, da poskušamo igrati, da damo žogo na tla in se ne ustrašimo.
Kako raznoliki so stili igre med ekipami v francoski ligi?
Stili igre so zelo raznoliki, kar se odraža tudi v stanju na lestvici, kjer so med ekipami velike razlike. V ospredju sta Lyon in PSG, ki seveda vsako tekmo igrata zelo napadalno in držita žogo v svoji posesti. Ekipe v spodnjem delu lestvice pa so pogosto bolj obrambno naravnane, več je dolgih žog in preskokov igre.
Kakšna je atmosfera na francoskih stadionih med tekmo?
To je odvisno od tega, kdo igra. Na tekmi med PSG in Lyon v polfinalu Lige prvakinj je bilo 30 tisoč ljudi, tekma se je igrala na Parku princev, in vzdušje je bilo izjemno. Rekla bi, da je bilo boljše kot na največjih moških derbijih v Sloveniji. Tudi na naših domačih tekmah v Ligi prvakinj je bila atmosfera zelo dobra. Domače tekme igramo na stadionu, ki sprejme 20 tisoč ljudi, vendar ga napolnimo samo, ko gre za pomembne tekme, derbije. Takrat je vzdušje vedno fantastično.
Kakšna je vaša ocena nedavne tekme proti mestnemu tekmecu PSG-ju?
Rekla bi, da je tekma potekala po pričakovanjih. Ta tekma ni imela posebnega tekmovalnega naboja, saj so prve tri ekipe že uvrščene v playoff. Oba trenerja sta na tej tekmi nekaterim igralkam omogočila počitek.
Redni del prvenstva boste zaključile na tretjem mestu, za PSG-jem in velikim Lyon-om. Kakšna je vaša ocena?
V bistvu je sistem francoske ženske lige neobičajen. Po koncu rednega dela prve štiri ekipe igrajo končnico, kar pomeni, da je lahko ekipa, ki je po rednem delu na 4. mestu, na koncu tudi prvak (v kolikor uspe zmagati obe tekmi v končnici). Zaenkrat smo torej zadovoljni, da smo si zagotovili mesto med prvimi štirimi ekipami. Končne ocene še ne morem podati.
Kakšni so bili vaši cilji pred začetkom sezone, in koliko jih je bilo doseženih?
Moj primarni cilj je bil predvsem, da se vključim v ekipo, da redno igram in da se lahko dokazujem. Mislim, da mi je vse to dobro uspelo, in za naslednjo sezono so postavljeni trdni temelji, na katerih bomo gradili naprej.
Imate kakšno zanimivo anekdoto z letošnje sezone?
Ne vem, če je ravno anekdota, mi pa je zdaj to prišlo na misel. Že kot otrok sem bila goreča privrženka nogometnega kluba Chelsea, in to se ni kaj dosti spremenilo do zdaj. Nikoli, ampak res nikoli, nisem mislila, da bom na Stamford Bridgu prej odigrala tekmo kot ga obiskala kot gledalka.
Kateri je vaš najlepši trenutek v tej sezoni?
Tekma proti Chelseaju na Stamford Bridgu in dva gola za zmago proti Lillu v ligi.
Omenili ste Chelsea in Stamford Bridge. Kako ocenjujete svoj prvi nastop v Ligi prvakinj? Poleg Chelsea-ja ste se pomerile še z madridskim Realom in švedskim Häcknom ter osvojile tretje mesto v skupini.
Zelo sem zadovoljna, da smo se uvrstile v Ligo prvakinj. To so bile sigurno sanje, in dejstvo, da sem jih lahko uresničila že v prvi sezoni v tujini, je res neverjetno. S predstavami sem zadovoljna, mogoče pa sem malo razočarana, ker nam ni uspelo prebiti se iz skupine, saj smo imele lepo priložnost tudi za to.
Kdo je vaš favorit za končno zmago v Ligi prvakinj?
Moj favorit je bil Chelsea, zdaj pa mislim, da bo Ligo prvakinj osvojila Barcelona.
Če se malo odmakneva od nogometnih zelenic, kako se prilagajate življenju izven igrišča v Parizu v primerjavi s svojim življenjem v Sloveniji?
Poleg vseh treningov in drugih obveznosti ni kaj dosti prostega časa. Kot sem že omenila, mi prilagajanje ni povzročalo velikih težav.
Kako ste se spoprijeli z morebitnim domotožjem?
Vesela sem, da sem s tujino počakala in da sem bila na ta korak psihično pripravljena. Že več let je obstajala možnost za prestop v tujino, ta korak sem naredila šele zdaj, ko sem bila popolnoma prepričana v svojo odločitev. Domotožje je prisotno, vendar je dovolj, da vem, zakaj sem tukaj, in da je na koncu vredno.
Kateri so bili vaši največji izzivi pri prilagajanju na novo življenje v tujini?
Predvsem to, da si večino časa za vse sam, primoran si biti samostojen. Še zdaj se občasno počutim osamljeno. Vedno ko pridem v Slovenijo, cenim še tako majhne stvari, kot je na primer to, da sem lahko z družino in da vsi okoli mene govorijo moj jezik.
Kakšno sporočilo bi namenili mladim dekletom, ki sanjajo o igranju v tujini?
O takih stvareh je seveda dovoljeno sanjati, vendar sem vseeno mnenja, da je najprej potrebno dozoreti na nekoliko nižjem nivoju, trdo delati in ostati realen. Potem pa vse pride samo ob svojem času. Sosedova trava ni vedno bolj zelena, prav tako tujina ni vedno boljša izbira. Ko je enkrat v igri prestop v tujino, je potrebno v odločanje vključiti veliko število dejavnikov. Ni samoumevno, da bo prestop v tujino pomenil korak naprej.
Kaja, zahvaljujem se vam za pogovor, in vam želim vse dobro v prihodnosti. Bi za konec še kaj dodali?
Hvala, da prispevate k razvoju ženskega nogometa v Sloveniji.
