Ko se je pred desetletjem rodila ideja o ŽNK Olimpija, so mnogi dvomili, da lahko ženski nogomet v Sloveniji doseže kaj več kot obrobno vlogo. A Boris Snedec je verjel. Skupaj z ekipo zanesenjakov je začel zgodbo, ki je danes simbol boja za enakopravnost, športno odličnost in srčnost – brez bližnjic in brez izgovorov.
V ekskluzivnem intervjuju Boris Snedec odkritosrčno spregovori o vseh ključnih mejnikih kluba – od težkih začetkov, prvega naslova, finančnih bitk, do današnjih ciljev in bolečih porazov. To je več kot le športna zgodba. To je zgodba o vztrajnosti, viziji in veri, da si tudi dekleta zaslužijo nogometno prihodnost na najvišji ravni.
Ko danes pogledate nazaj – kako bi opisali prvih deset let ŽNK Olimpija?
Kot desetletje borbe, rasti in ponosa. Začeli smo iz nič – brez infrastrukture, podpore ali ustaljenega sistema – a z vizijo, da si tudi dekleta zaslužijo najboljše pogoje za razvoj nogometne poti. Imeli smo celo številne nasprotnike, ki so nas želeli izključiti iz tekmovanj. Danes imamo zgodbo, na katero smo lahko vsi ponosni.
Kako bi opisali »DNK« ŽNK Olimpija? Kaj vas kot klub najbolj definira?
Neomajna volja. Srčnost. Pogum, da gremo proti toku in gradimo nekaj, kar prej ni obstajalo. Seveda želimo zmagovati, a predvsem želimo vzgajati močne, samostojne športnice.
Ste bolj ponosni na prvi naslov državnih prvakinj ali na dejstvo, da ste klub zgradili iz nič?
Na to, da smo klub zgradili iz nič. Naslovi so rezultat dela, a najtežje in najpomembnejše je bilo ustvariti temelje.
Kako bi ocenili rast kluba v teh letih – športno, infrastrukturno in finančno? Kje ste trenutno najšibkejši?
Največji preskok smo naredili na športnem področju – redno smo konkurenčni najboljšim. Infrastrukturno napredujemo, a še vedno z omejitvami. Finančno delujemo racionalno, a smo daleč od dolgoročne stabilnosti. Prav finančna varnost ostaja naša največja šibkost.
Kakšna je vaša vizija kluba za prihodnjih pet let?
Stalna prisotnost v evropskih tekmovanjih, profesionalizacija delovanja kluba, lasten trenažni center ter vzpostavitev mladinske akademije po vzoru najboljših evropskih klubov.
Kako se je skozi leta spreminjala vaša vloga predsednika?
Tako kot na začetku sem še vedno v klubu v vseh vlogah – predsednik, ekonom, finančnik, voznik ... Rad bi bil predvsem vodja, ki povezuje ljudi in sprejema strateške odločitve, a zaradi finančnih omejitev to (še) ni izvedljivo. Seveda pa mi člani kluba pomagajo – sam ne bi zmogel vsega.
Koliko osebnega življenja ste morali žrtvovati za vodenje kluba?
Pogosto se zalotim, da je moje osebno življenje povsem podrejeno klubu, vanj je vpeta tudi moja družina. A tega ne vidim kot žrtev, ker verjamem v to, kar gradimo. Kljub temu pa zasebno življenje pogosto potegne kratko – veliko je neprespanih noči.
Kako pogosto prisluhnete igralkam pri pomembnih spremembah v klubu?
Vedno, kadar je le mogoče. Njihovo mnenje šteje – brez igralk klub nima smisla.
Kako ste skozi leta doživljali rivalstvo z Muro?
Kot izziv in motivacijo. Rivalstvo nas je dvigovalo, a je bilo vedno polno spoštovanja. Z odnosi med kluboma sem zelo zadovoljen – na igrišču smo tekmeci, izven njega pa se srečujemo z enakimi izzivi ženskega nogometa.
Če bi lahko eno odločitev sprejeli drugače, katera bi to bila?
Verjetno bi drugače pristopil h kadrovanju, predvsem pri trenerskih odločitvah. A žal take stvari spoznaš šele prepozno.
S kakšnimi cilji ste šli v letošnjo sezono?
Boj za naslov in ponovno uvrstitev v evropska tekmovanja. Žal se ni izšlo tako, kot smo upali.
Po jesenskem delu ste bili še konkurenčni. Kaj se je zgodilo spomladi?
Odhodi igralk, pomanjkanje širine kadra in nekaj napačnih odločitev – to nas je stalo kontinuitete.
Zakaj v zimskem prestopnem roku ni prišlo do okrepitev?
Finančne omejitve in zelo omejen trg igralk. Želeli smo kakovostne okrepitve, a pravih možnosti preprosto ni bilo.
Ste verjeli, da bo Špela Gerbec lahko zapolnila vrzel po Milovićevi?
Verjeli smo, da lahko. Je borbena in talentirana, a breme je bilo za tako mlado igralko morda preveliko. Poleg nje pa imamo še Zalo Omerzo – z njima nas čaka lepa prihodnost.
Odpustitev Zdenka Maučeca – ste o menjavi razmišljali že po porazu s Primorjem?
Takrat se je začel obojestranski razmislek. Odločitev je padla po porazu z Muro, ko smo izgubili zaupanje v možnost preobrata. Ne gre za enostransko odpustitev – šlo je za sporazumno slovo, tudi zaradi objektivnih okoliščin, ki so mu onemogočale nadaljnje delo.
Šok terapija ni uspela – zakaj?
Dejansko to ni bila šok terapija. Ekipa je bila že psihološko izčrpana. Zamenjava trenerja ni bila dovolj – manjkala je širina, manjkala je stabilnost. Poleg tega so standardne igralke pogosto izpadale zaradi poškodb, kar nas je dodatno oslabilo.
Bi bil tretji položaj neuspeh ali realnost?
Glede na razmere – realnost. Glede na cilje – neuspeh. A prav iz takšnih sezon se največ naučimo.
Kaj ste se kot predsednik naučili iz letošnje sezone?
Da je kontinuiteta ključ. In da nikoli ne smeš podcenjevati pomena ekipe izven igrišča.
Kateri so ključni kriteriji pri izbiri novega trenerja?
Vizija, delo z mladimi in razumevanje ženskega nogometa. Iščemo človeka, ne le trenerja.
Bo po sezoni sledil večji remont ekipe?
Da, a premišljeno. Jedro želimo ohraniti, a okrepiti vse ključne linije.
Kakšen profil igralk si želite pripeljati?
Mešanico – mlade, motivirane in izkušene z vodstvenimi sposobnostmi. Kakovost naj bo pred imenom, a končno besedo bodo imela finančna sredstva.
Kako bi ocenili letošnjo sezono SŽNL kot celoto?
Bolj izenačena kot kadarkoli, a predvsem zaradi odhoda najboljših igralk v tujino, kar je vplivalo na splošno kakovost lige.
Katera ekipa vas je letos najbolj presenetila?
Primorje. Igrali so srčno in zelo kakovostno.
Se vam zdi, da se kakovost lige dviguje ali stagnira?
Mešani občutki. Napredek je, a zelo počasen. Premalo vlaganj in slaba infrastruktura zavirata hitrejši razvoj.
Zakaj ženski nogomet še vedno nima večje gledanosti?
Zaradi pomanjkanja sistemske promocije. Mediji, zveza in klubi moramo skupaj graditi prepoznavnost. Liga mora zadržati najboljše igralke, če želimo zanimive in kakovostne tekme.
Kako vidite prihodnost ženskega nogometa v Sloveniji čez deset let?
Če bomo delali skupaj in sistemsko – profesionalna liga, polni stadioni in evropsko konkurenčne ekipe.
Če bi morali znova začeti – bi se še enkrat odločili za to pot?
Absolutno. Vsaka solza in vsaka zmaga sta del zgodbe, ki je vredna truda.
Kdo ste izven nogometa?
Človek, ki ceni spoštovanje, iskrenost, delo in zvestobo.
Kaj vas najbolj sprošča po napornem dnevu?
Narava. Kratek sprehod, tišina ali pogled na gozd – to dela čudeže.
Kateri hobi vam pomeni največ?
Poleg nogometa? Vsi športni dogodki, dobra knjiga in sproščeni pogovori – to me popolnoma odklopi.
Katera vaša osebnostna lastnost vam najbolj pomaga pri vodenju kluba?
Vztrajnost. Tudi ko ni več upanja, grem naprej.
Kaj ljudje pogosto zmotno mislijo o vas?
Da imam srečo in da mi je lahko. V resnici me vse, kar se v klubu dogaja, globoko osebno prizadene ali razveseli.
Boris, hvala za pogovor. Bi za konec še kaj dodali?
Hvala vsem, ki ste v teh letih verjeli v nas – igralkam, staršem, navijačem, partnerjem. Brez vas ni kluba. Gremo naprej. Olimpija živi!
