Nuša, kako se je začela vaša nogometna pot in kaj vas je navdušilo, da ste izbrali prav položaj vratarke?
Svojo nogometno pot sem začela v tretjem razredu osnovne šole, ko sem se pridružila fantovski ekipi U11 pri NK Kočevje. Navdušila me je tekma svetovnega prvenstva, ki sem jo gledala po televiziji – nogomet me je takoj povsem prevzel. Za vratarko sem se verjetno odločila, ker so mi bile všeč vratarske rokavice.
Kakšne izzive in prednosti vam je prineslo treniranje z dečki (NK Kočevje, NK Ribnica)? Kako je to vplivalo na vaš razvoj?
Z dečki v NK Ribnica sem igrala le dvoranski nogomet – eno sezono v zimski ligi, in sicer na njihovo povabilo, kot pomoč ekipi. Bila je lepa in zanimiva izkušnja. Z vsemi v ekipi sem se odlično razumela, čeprav sem večinoma prihajala le na tekme, saj sem hkrati že trenirala pri ŽNK Olimpija.
Prav v NK Ribnica pa sem spoznala tudi svojo najboljšo prijateljico, s katero sva povezani še danes. Večji vpliv na moj razvoj pa je imel moj domači klub NK Kočevje. Kot edina deklica v ekipi sem si morala svoj položaj izboriti med fanti, kar me je naučilo discipline, vztrajnosti, reda in predvsem trdega dela.
Kateri trener ali mentor je imel največji vpliv na vaše prve korake v nogometu? Ste si od koga posebej zapomnili kakšen nasvet?
Vsak trener te lahko nečesa nauči – če si le pripravljen to sprejeti. Mislim, da so vsi trenerji, ki so me spremljali na moji nogometni poti, na meni pustili svoj pečat. Vsi so verjeli vame in mi še danes nudijo maksimalno podporo.
Če pa moram izpostaviti dva, bi rekla, da sta največ prispevala Marko Lulik in Bor Žnidaršič, saj z njima sodelujem najdlje. Naučila sta me pomembne lekcije – med njimi tudi to, da naj »vedno zaključim z dobrim«, tako na igrišču kot v življenju nasploh.
Kako se spominjate svojega obdobja pri Radomljah in katere izkušnje ali dosežki iz tega časa so najbolj prispevali k vašemu nogometnemu razvoju?
Radomlje so bile prvi klub, kjer sem zares občutila nekoliko višjo raven profesionalizma, kot sem je bila vajena prej. Prvič sem delovala v okolju z večjo konkurenco, kar mi je predstavljalo izziv, a hkrati tudi motivacijo. Trenerji so ves čas stremeli k napredku in od nas zahtevali maksimum, kar mi je zelo ustrezalo in me dodatno razvijalo kot igralko.
Med najpomembnejšimi trenutki, ki mi bodo ostali v spominu, zagotovo izpostavim remi proti Olimpiji v moji prvi članski sezoni ter zmago proti Ljubljani na moji zadnji tekmi za Radomlje.
Kaj vas je prepričalo v prestop k portugalskemu klubu Torreense in kako ste doživeli prve dni po prihodu?
Že dolgo sem si želela izkusiti igranje v tujini, zato se mi je prestop v Torreense zdel odlična priložnost. Klub je bil obetaven, okolje pa zanimivo in drugačno.
Prvi vtisi so bili zelo pozitivni – ljudje v klubu so me sprejeli odprto in toplo, kar mi je veliko pomenilo pri začetni prilagoditvi.
Pri Torreenseju je igrala tudi Tinkara Testen, kar vam je verjetno olajšalo prilagajanje.
Res je, zaradi tega mi je bilo vse skupaj precej lažje – sploh ker sva bili obe daleč od doma in je bila to za naju prva izkušnja v tujini. Medsebojna podpora nama je veliko pomenila pri prilagajanju na novo okolje.
Kako bi primerjali nogometno kulturo, raven igre in stil igre med Slovenijo in Portugalsko? Kaj vas je najbolj presenetilo ob tej primerjavi?
Kar se tiče nogometa, sem spoznala nekoliko drugačen sistem dela in potek igre, kar je vedno koristno. Izven igrišča pa menim, da sem postala bolj zrela in samostojna. Naučila sem se tudi, da nikoli ne smemo pozabiti na svoje vrednote in dobre lastnosti.
Zdi se mi, da v Sloveniji večji poudarek dajejo taktiki, še posebej na dobro organizirani obrambi. Na Portugalskem pa igra poteka precej hitreje, včasih tudi na račun napak pri podajah ali odločitvah. Poudarek je predvsem na napadu, medtem ko se obrambne situacije rešujejo bolj s hitrostjo in individualno kakovostjo.
Kaj vas je vodilo k odločitvi, da v zimskem prestopnem roku zapustite Portugalsko in se odločite za prestop v hrvaški klub ŽNK Međimurje Čakovec? Kako ste se znašli v novi sredini?
Moj primarni cilj, ko sem prišla na Portugalsko, je bil, da napredujem kot vratarka. Po določenem času sem ugotovila, da tega cilja nisem dosegla in da mi okolje ni več ustrezalo, zato sem se odločila za spremembo. Pogovorila sem se s svojim agentom, ki je nato uredil dogovor z Međimurjem. Poznam njihovo zgodbo in zdel se mi je, da klub veliko obeta, kar me je prepričalo v prestop.
Kateri so vaši osebni in klubski cilji do konca letošnje sezone?
Moji osebni cilji so seveda, da na preostalih tekmah prejmem čim manj zadetkov ter da čim bolj napredujem. Najpomembneje pa mi je, da ekipi zagotovim občutek varnosti in stabilnosti.
Ekipa je že zdaj dosegla zgodovinski uspeh – prvič smo se uvrstili med štiri najboljše ekipe v državi in prvič zaigrali v polfinalu pokala. Vsekakor pa se tu ne želimo ustaviti. Menim, da prikazujemo zelo lepo in atraktivno igro ter nenehno dokazujemo, da lahko enakovredno konkuriramo prav vsaki ekipi v ligi.Morda rezultati v zadnjem obdobju niso povsem odražali realnega stanja, a se zavedamo, da bodo na koncu prav ti tisti, ki bodo odločali. Kljub temu verjamem, da smo sposobni obrniti stvari v našo korist.
Trenutno je velik poudarek na pokalnem tekmovanju, kjer menim, da imamo največ možnosti za odmeven uspeh in nadaljevanje pisanja klubske zgodovine. Vsi v klubu trdo delamo za ta cilj – zdaj pa moramo vse to dokazati še na igrišču.
Kako poteka prilagajanje na novo okolje, ekipo in stil igre na Hrvaškem? Kakšni so prvi vtisi o ligi?
Zaenkrat vse poteka odlično. Zelo se razumem s soigralkami in trenerji, všeč so mi treningi in pogoji za delo. Občuti se velika pripadnost in močan ekipni duh, kar je zelo motivirajoče. Liga me je pozitivno presenetila – vsaka tekma, ki sem jo doslej igrala, je bila zahtevna in mi je omogočila, da se še bolj razvijam.
Na podlagi vaših izkušenj – katere so glavne razlike med slovensko in hrvaško žensko nogometno ligo?
Glede na moje izkušnje menim, da je hrvaška liga močnejša, saj je vsaj pet klubov zelo konkurentnih. Vsi lahko premagajo drug drugega, zato je v vsakem srečanju potrebno vstopiti popolnoma zbrano in motivirano. Vendar pa že nekaj časa ne igram v slovenski ligi, zato ne morem natančno oceniti trenutnega nivoja igre v Sloveniji.
Pred dnevi ste igrali na kvalifikacijskem turnirju za EP 2025 na Portugalskem proti Norveški, Portugalski in Islandiji. Kako ocenjujete nastope slovenske reprezentance do 19 let?
Mislim, da govorim v imenu vseh, če rečem, da smo razočarani nad rezultati. Naša generacija je veljala za zelo perspektivno, in žal mi je, da nam ni uspelo doseči več. Vem, da smo vsi – igralke in strokovni štab – dali svoj maksimum, borili smo se do konca, žal pa to ni bilo dovolj. Odločili so detajli, ki so na koncu naredili veliko razliko.
Kako ste doživeli te tekme in kako vidite svoj prispevek k ekipi?
Vedno mi je v čast igrati za reprezentanco in želim si, da bi uspelo preprečiti še kakšen gol, da bi se vrnili domov z boljšim izkupičkom. Slovenija ima majhen bazen igralk, zato je prav vsaka vpoklicana posameznica izjemno pomembna za ekipo. Vsi moramo dati svoj maksimum.
