Kakšni so bili vaši nogometni začetki? Kako ste se sploh odločili za nogomet?
V otroštvu sem preizkusila res veliko športov, od plesa, tenisa, odbojke pa vse do karateja. V vseh sem bila spretna in uspešna, ampak nikoli nisem začutila tiste prave iskre. Vedno sem si želela nekaj več, šport, v katerem bi našla mir in pravo veselje.
Kot otrok sem pogosto spremljala svojo sestro dvojčico, ki je začela trenirati nogomet že v prvem razredu. Mene nogomet sprva sploh ni mikal, a sem se večkrat igrala z njo – bolj zaradi nje kot zaradi sebe. Ona mi je bila in mi še vedno je velik vzor; njena vztrajnost in predanost sta v meni prebudili nekaj drugačnega.
V šestem razredu, ko se je v Trbovljah ustanovil dekliški nogometni klub, sem se odločila, da grem na svoj prvi poskusni trening. Takrat sem še vedno trenirala karate, vendar sem že po prvem treningu vedela, da je nogomet tisto pravo. Karate sem hitro opustila in se povsem posvetila nogometu – tako so se pravzaprav začeli moji nogometni začetki.
Ste v otroštvu imeli kakšnega vzornika ali vzornico? Ga/jo mogoče imate zdaj?
Za mnoge so največji vzorniki svetovno znani nogometaši, kot sta Ronaldo ali Messi. Zame pa je bila in vedno bo moj največji vzor moja sestra. Verjamem, da je talent le en odstotek uspeha, preostalih devetindevetdeset pa trdo delo, trud in vztrajnost. Ko sem opazovala svojo sestro, koliko predanosti, časa in odrekanja je vložila v nogomet, sem začutila, kaj pomeni resnična strast do športa.
Že kot majhna deklica je morala sprejeti tako lepe kot manj prijetne komentarje, a prav to jo je oblikovalo v močno, zrelo in izjemno osebo. Občudujem njeno igro, njeno tehniko in predvsem njen značaj. Kadar me kdo vpraša, kdo je moj vzornik ali kaj si želim postati, je moj odgovor vedno enak: moja sestra.
V mlajših selekcijah ste veliko časa preigrali tudi pri Olimpiji. Kako to, da ste se že zgodaj odločili za prestop v Ljubljano?
Tako kot vsak športnik sem si tudi sama vedno želela napredovati, postavljati si nove cilje in dosegati vedno več. V nekem trenutku se mi je ponudila priložnost, da prestopim v drug klub, in brez oklevanja sem jo zgrabila. Ko imaš nekaj res rad, ti nič ni težko.
Seveda sem imela veliko pomislekov, predvsem glede vožnje, šole in usklajevanja vseh obveznosti. A ko nekaj počneš z veseljem, vse to postane lažje. V klubu so bili vsi zelo prijazni, razumevajoči in prilagodljivi, zato sem se tam hitro počutila lepo in sprejeto. Tudi sama igra in treningi so bili nekoliko drugačni – hitrejši, zahtevnejši, ampak prav to me je še dodatno motiviralo. Med igralkami je bilo veliko tistih z več izkušnjami, kar mi je pomagalo, da sem se lahko učila, rasla in napredovala.
V tej sezoni smo vas lahko videli igrati v vezni vrsti. Se najbolje počutite prav tam ali radi zaigrate tudi drugje?
Vedno sem mislila, da bom igrala v obrambi, saj sem tam tudi začela. A hkrati me je vedno vleklo naprej – k napadu in razvoju igre. Sčasoma sem ugotovila, da mi vloga vezistke veliko pomeni, ker mi omogoča več svobode na igrišču in priložnost, da pomagam pri grajenju igre.
Danes najraje igram na sredini igrišča ali v napadu, a se včasih z veseljem spet preizkusim tudi v obrambni vlogi. Vezna pozicija mi je najljubša prav zato, ker združuje oboje – dinamiko napada in zanesljivost obrambe.
Kako ste doživeli prehod iz lige U17 v članski nogomet?
Prehod iz lige U17 v članski nogomet je bil zame velik korak naprej – nekakšna nova stopnička na moji nogometni poti. V članskem nogometu je vse veliko bolj resno in profesionalno, kar zahteva več fokusa, discipline ter predvsem odrekanja – ne le zaradi sebe, ampak tudi zaradi ekipe.
V mlajših selekcijah igraš bolj sproščeno, tukaj pa hitro spoznaš, da moraš razmišljati kot del celote. Na začetku sem se morala prilagoditi tempu in fizični zahtevnosti, a mi je prav ta izkušnja pomagala, da sem kot igralka dozorela. Zdaj vem, koliko truda, volje in potrpežljivosti zahteva igranje na članski ravni, a ravno to me še bolj motivira, da vsak dan napredujem.
Vaša sestra dvojčica Sara trenutno nastopa za ŽNK Radomlje – kakšni so občutki, ko se znajdeta na nasprotni strani igrišča? Je v takšnih trenutkih kaj rivalstva ali sta bolj navijačici druga druge?
Ko se s sestro znajdeva na nasprotnih straneh igrišča, je občutek res poseben. Po eni strani je to nekaj čudovitega – igrati proti osebi, s katero si odraščal, delil otroštvo in prve nogometne korake. Po drugi strani pa seveda pride tudi do tiste zdrave tekmovalnosti, saj si na igrišču vsak želi pokazati najboljše.
Med tekmo sva obe popolnoma osredotočeni na svojo ekipo in igro, a hkrati se vedno spoštujeva in spodbujava. Po zadnjem pisku sodnika pa sva spet samo sestri, brez rivalstva, samo ponos in iskreno veselje ena za drugo. Lahko rečem, da sva si največji navijačici, ne glede na to, kdo zmaga.
Kako to, da ste se po sezoni premora vrnili v domače okolje – zdaj združeno ekipo Trbovelj in Žalca? Se je ekipa, kljub temu da gre za združitev dveh klubov, dobro ujela?
Po sezoni premora sem začutila, da si želim znova nogometnega izziva, a hkrati tudi topline domačega okolja, kjer se vse skupaj pravzaprav začelo. Ko se je ponudila priložnost, da se pridružim združeni ekipi Trbovelj in Žalca, se mi je to zdelo popolno – domačnost, poznano okolje in možnost, da znova prispevam k razvoju ekipe.
Včasih je premor potreben, da ugotoviš, koliko ti nogomet v resnici pomeni. Meni je ta čas dal priložnost za razmislek, in ko sem se vrnila, sem začutila tisto pravo energijo, ki sem jo morda prej pogrešala. Ekipa je zelo povezana, vzdušje je odlično, vse igralke pa imajo isti cilj: napredovati in pokazati, da lahko skupaj dosežemo veliko. Vesela sem, da sem spet tam, kjer se počutim kot doma.
Kot novinke v ligi igrate proti mnogo bolj uveljavljenim klubom. Kako vstopate v takšne tekme? Je prisotnega kaj strahu ali bolj motivacija, da se dokažete?
V vsako tekmo vstopamo z veliko mero spoštovanja do nasprotnic, ampak brez strahu. Zavedamo se, da igramo proti izkušenim in uveljavljenim ekipam, vendar to za nas ni ovira, temveč izziv in dodatna motivacija. Prav vsaka tekma je priložnost, da se učimo, rastemo in pokažemo, da se lahko enakovredno kosamo tudi z najboljšimi.
Seveda je včasih prisotna rahla trema, kar je normalno, a jo hitro zamenja želja po dokazovanju. Kot ekipa verjamemo vase, v svoj trud in delo, ki ga vlagamo na treningih. Na koncu vsake tekme, ne glede na rezultat, želimo zapustiti igrišče z občutkom, da smo dale vse od sebe – in to je tisto, kar nas žene naprej.
Kako gledate na sezono do zdaj? Vidite napredek v igri?
Na sezono do zdaj gledam zelo pozitivno. Zavedamo se, da smo nova ekipa, ki se še uigrava, a mislim, da iz tekme v tekmo kažemo napredek, tako v igri kot v povezanosti med igralkami. Z vsakim treningom in vsako tekmo se bolje razumemo, izboljšujemo komunikacijo in pridobivamo izkušnje, ki so ključne za razvoj.
Rezultati morda niso vedno tisti, ki bi si jih želele, a pomembno je, da se napredek vidi in da kot ekipa rastemo. Vsaka igralka daje svoj maksimum, kar se čuti tudi na igrišču. Verjamem, da bo s takim pristopom sezona prinesla še veliko lepih trenutkov in uspehov.
Kje pri sebi vidite prostor za napredek?
Menim, da imam vedno prostor za napredek tako na umski kot na fizični ravni. Kot vezistka želim še izboljšati svojo taktično razgledanost in hitrejše odločanje pod pritiskom, predvsem pri prehodih med obrambo in napadom. Želim biti še bolj natančna pri podajah v prostor in pri usmerjanju igre. Na fizični strani pa delam na eksplozivnosti in vzdržljivosti, saj vem, da sta za vezistko ključni, da lahko zdrži visok tempo skozi celo tekmo.
