Surovi realizem trga
Poglejmo dejstva, ki jih nihče morda ne upa zapisati v letna poročila. Sponzorji ne zapuščajo ladje – sponzorjev sploh ni na krovu. Smo v stanju, kjer produkt, ki mu pravimo liga, nima niti obraza, niti glasu, niti cene. Medtem ko v tujini podjetja želijo in iščejo poti kako stopiti na krov te ladje, slovensko državno prvenstvo životari v digitalnem mraku. Brez vidnosti ni sponzorjev. Brez sponzorjev ni pogojev. Brez pogojev ni igralk.
Namesto da bi širili mrežo, pridobili nekakšno lažjo pot za nove klube v krajih, kjer igrišča samevajo, in gradili piramido, ki bi nas v prihodnosti pripeljala do morebiti dveh državnih lig, komaj vzdržujemo status quo. A v nogometu status quo pomeni počasno umiranje. Smo razvojna liga, ki je pozabila razvijati.
Izdelek, ki ga nihče ne zna zapakirati
Kako narediti produkt, ki bo privabil kapital? Sponzorji ne iščejo miloščine, iščejo ikone. Kje so obrazi naše lige? Kje so tiste zgodbe, ob katerih bi se dekle v Kočevju, Pivki ali Dravogradu naježilo in reklo: "Hočem biti kot ona"? Nogomet prodajamo kot socialno pomoč, namesto da bi tržili športno panogo, ki bi v svoje vrste agresivno privabljala nove generacije deklic.
Potrebujemo ligo z identiteto. Potrebujemo igralke, ki bodo postale ambasadorke, in klube, ki bodo v svojih regijah postali centri moči, ne pa le začasni naslovi za tiste, ki še niso pobegnile čez mejo. Tujina bi morala biti naslednji korak, pri nas pa je edini izhod. Smo nogometna različica države tretjega sveta: izvažamo neobdelane diamante, namesto da bi jih sami obrusili in kasneje prodali kot dragulje.
