Namenska sredstva: Denar, ki ima svoje ime
Bodimo natančni. Ni ves denar, ki ga FIFA in UEFA nakažeta na slovenske nogometne naslove, namenjen dekletom. To bi bila nepoštena in preveč enostavna trditev. Toda obstaja nekaj, česar ni mogoče spregledati: poseben program za razvoj ženskega nogometa, ki ga narekujejo krovne organizacije.
V aktualnem ciklu je za vsako nacionalno zvezo na voljo do 300.000 evrov na sezono:
- 150.000 evrov za razvoj ženske lige.
100.000 evrov za minimalne standarde.
50.000 evrov za licenciranje ženskih klubov.
To ni ocena. To ni govorica iz nogometnih kuloarjev. To so javni parametri. In povsem legitimno je vprašati, kako se ta razvojni denar v Sloveniji dejansko pretvori v razvoj na terenu.
Geopolitika sedmih milijonov
Po letnem poročilu NZS je slovenska nogometna zveza leta 2025 od UEFA prejela približno 4,78 milijona evrov, od FIFA pa še 2,20 milijona. Skupaj skoraj 7 milijonov evrov. To je kapital, ki določa stabilnost in prihodnost celotnega nogometnega vrta. Pravzaprav bi si želel, da bi bila ta številka za javnost čim bolj preprosta. Da bi lahko odprli dokument in videli jasne, pregledne razdelitve. Ni treba iskati škandala. Treba je iskati odgovornost.
Kaj pravi domača bilanca?
NZS je leta 2025 za ženske reprezentance porabila približno 1,29 milijona evrov. Za ženska klubska tekmovanja približno 417.000 evrov. Za sofinanciranje ženskih in amaterskih klubov pa še približno 302.000 evrov. Skupaj več kot dva milijona evrov v jasno prepoznavnih kategorijah.
Denar torej obstaja. Zato moje vprašanje ni »kje je denar?«, ampak: Kakšen učinek ta denar ustvarja?
Je to investicija v prihodnost ali zgolj postavka v proračunu, ki jo je treba odkljukati? 417.000 evrov za klubska tekmovanja se lahko komu zdi veliko, drugemu malo. Toda če gledamo domačo realnost, vprašanja ostajajo: Koliko klubov je danes zares sposobnih razvijati igralko od začetka do konca? Koliko jih ima ustrezne pogoje? Koliko deklet čez pet let sploh še ostane v nogometu?
Reprezentanca kot maska in realnost klubov
Naša reprezentanca je dobra. To je dejstvo, ki ga moramo priznati brez vsakega »ampak«. Toda hkrati je reprezentanca le bleščeč vrh ledene gore, pod katerim se skriva surova realnost domačega okolja. Veliko naših najboljših igralk igra v tujini. Tam imajo pogoje, konkurenco in infrastrukturo, ki jim domovina ne more ali noče ponuditi.
Ali slovenski sistem proizvaja vrhunske igralke ali jim predvsem omogoča, da dovolj zgodaj pobegnejo tja, kjer jih lahko dejansko razvijejo? Prava primerjava s sosedi se ne začne na reprezentančni lestvici, ampak pri tem, kaj se zgodi z igralko med njenim 16. in 21. letom. Tam nastaja razlika. Ne na enem reprezentančnem večeru, ampak v tisočih urah treninga v urejenih okoljih.
Najbolj dolgočasna stvar je lahko najbolj pomembna
Rad bi videl eno tabelo. Ne promocijske kampanje. Ne lepih sloganov z glasbo v ozadju. Tabelo.
Koliko je prišlo? Koliko je šlo klubom? Koliko infrastrukturi? In nato: Koliko igralk? Koliko treningov? Koliko igralk je ostalo doma in koliko jih je odšlo? Takšna tabela bi bila zlata vredna, ker bi prvič lahko pogledali denar in rezultat na isti strani.
Odgovornost ni isto kot krivda. Če nekdo vpraša, zakaj je liga slabša, ne pomeni, da sovraži zvezo. Pomeni, da mu je mar. Brez podatkov bomo vedno ostali pri občutku. In občutek v slovenskem ženskem nogometu trenutno ni dovolj. Ženski nogomet ne potrebuje miloščine ali "posebnega popusta". Potrebuje enako resen razvojni pogled kot kateri koli drug šport.
